Človek človeku človek

Ponovno je leto naokrog –

in spet obračamo list časa v Polju Brezčasnosti.

Za nazaj zaključujemo, za naprej načrtujemo  -

vsak zase, za svoje ljube in tudi za druge ljudi.

Se oziramo, kam bi želeli, da se svet v prihodnje vrti?

 

V teh dneh se tudi jaz sprašujem, svet opazujem... KJE SMO, KAM GREMO?

Ali vidimo, da drug mimo drugega hitimo, vsak svojo in samo svojo dramo živimo?

 

Sprašujem ljudi...

Kje je potem smisel, da se živi?  Kje je duše rast... življenja strast?

Zakaj toliko načrtujemo, ločujemo, ocenjujemo, tekmujemo?

Iščemo sence, s pozornostjo v napakah...

 

Kaj pa, če samo za hip odložimo ocenjevanja in pričakovanja?

Če vsaj za hip – samo SMO in tudi drugim dovolimo, da SO?

Eni nizki, drugi visoki, eni plitki, drugi globoki...

eni preprosti, drugi zpleteni, eni zabavni, drugi zateženi?

 

Kaj pa, če za hip dovolimo različnosti BITI...   Se MED LJUDI PRELITI?

Kaj pa, če za hip odložimo »JAZ VEM, ZATO SMEM...«??

Kaj, če odložimo »IMETI PRAV« in biti »pav«??

 

Sprejmemo, da je vsak tak, kot si najbolj želi in da lahko vsak svojo najboljšo različico živi?

IN OPROSTIMO...

BLAGOSLOVIMO...

 

Sprejmemo drugačnost ljudi, se zavemo, da v srcu si vsak enako želi?

In MU DOVOLIMO...

SE ZANJ ISKRENO VESELIMO...

 

Ali si ne prav vsi planet, kjer bo ČLOVEK ČLOVEKU ČLOVEK želimo??

Okolje, v katerem v MIRU IN SOČUTJU zaživimo??

Svet, kjer je OBILJA DOVOLJ ZA VSE, 

Svet, v katerem ŽIVLJENJE PRAZNUJE SE ??

 

N.