Nocoj razmišljam o intenziteti današnjega časa.
O tem, da opažam, kako nas današnji čas in čas zadnjih let priklaplja na "visoko napetost", vsak dan večjo INTENZIVNOST…
Se vam ne zdi, da prav vse postaja iz dneva v dan bolj poudarjeno, IZRAZITEJE…
tako v posamezniku, družini kot družbi, v državah, državnih zvezah, v naravi, na planetu?
Da vse RASTE...?
Kot naše položnice, ki so vsak mesec višje ;-)
Kdor se je prej bal, je sedaj v paniki.
Kdor je skrival jezo, zdaj besni.
Kar je bilo zamolčano, je sedaj jasno in glasno.
Karkoli je bila v preteklosti naša majhna "rana", zdaj "krvavi"...
Tisti, ki se niso razumeli, se sedaj ločujejo. Tisti, ki so se imeli radi, se zdaj ljubijo.
Tisti z dolgovi so zdaj v bankrotu. Tisti, ki so že imeli, imajo še več.
Kdor je bolehal, se sedaj bori za življenje...
V naša jadra je zapihal močan veter.
In postaja tako očiten, da ga je težko spregledati.
Veter v jadra… v smer, v katero smo v svojem življenju (življenjih?) nastavljali kurzor.
Veter, ki je neusmiljen v svojem pritisku na nas, da nas poganja naprej… in naprej…
Veter, ki burka valove.
Veter, ki trga jadra, če krmar vmes zaspi.
Veter, ki neusmiljeno potiska med čeri, če krmar ni odločen, kam želi.
Veter, ki potiska NAPREJ v smer, ki smo jo v dolgih letih nastavljali.
Se vam ne zdi, da trenutni čas spominja na ČAS ŽETVE?
Zdaj RASTE to, kar smo pridno zalivali in negovali.
Zdaj postaja RESNIČNO, čemur smo namenjali pozornost.
Zdaj je VIDNO, kar je bilo še nedavno skrito očem.
Kjer so bile v preteklosti samo “praske”, so zdaj velike “razpoke”.
Kar je bilo prej v mislih, je zdaj v besedah in dejanjih.
Kar je bilo prej v srcu, je zdaj v življenju.
Ogledalo v zasebna življenja, v družinske odnose, posel, zdravstveno stanje, politični poligon, v vreme in podnebne spremembe…
Česar nismo želeli videti, zdaj bode v oči.
Čemur smo se izogibali, je postalo neizprosno.
In več ne čaka, da bi zavihali rokave.
Ni več časa, da bi razmislili in “čez noč prespali”.
Preveč se mudi, da bi zdaj lahko naredili nov načrt…
S svojimi sencami, s svojo temo, s svojimi ranami, zablodami, s sebičnostjo, nestrpnostjo… in pogledamo svojim SADOVOM v oči
in se vprašamo, ali želimo še naslednjo letino enako?
... začnemo obračati krmilo v SVET, ki si ga želimo zase, za naše drage… za vse ljubljene brate in sestre tega sveta.
Da začnemo živeti odnose, ki si jih želimo.
Živeti v družbi, v katero verjamemo.
Otroke vzgajati v svet, ki jim ga privoščimo.
Voliti politike, ki jim zaupamo.
Na našo srečo nam zgodovina podarja tudi pregovor:
Zato ni nujno, da pridemo iz tega časa povsem opečeni…ranjeni… razčetverjeni.
Ki ga najprej ustvarimo v sebi,
In v sebi prebudimo
To želim v svetu živeti jaz.
Kakšen svet pa vi želite???
N.
