Čuječnost, gorečnost in izgorelost

Danes je marsikaj moderno.

Mislim, da tudi izraz »izgorelost«.

Zdi se, da smo danes že vsi po vrsti na pragu izgorelosti, tudi otroci...

 

In se vprašam... kako pa je bilo včasih?

Kaj smo včasih počeli drugače, da izraza »izgorelost« nismo poznali?

Zakaj danes bolj izgorevamo?

 

Za koga gorimo? Za svoje ideale...? – Ali pa za priznanja, ki prihajajo od zunaj?

Komu žarimo? Svojo svetost...? – Svojim vizijam ali pričakovanjem drugih?

Komu svetimo?  - Ali sploh še »svetimo«, ali samo še brlimo?

 

Danes že otroci opazijo, da čas poteka drugače...ali pa ga drugače doživljamo?

Radi rečemo, da smo včasih uspeli opraviti več v določenem času. Da je dan krajši.

Ali pa so se neopazno povečala naša (in družbena) pričakovanja? In za to ni kriv čas...

 

Ste opazili, da gorečnost v ljudeh pada, izgorelost pa raste?

Vedno manj je isker v očeh v ljudi, vse redkeje se kdo ustavi in se nam iskreno zazre v oči.

Kje so »idealisti«, sanjači, »bojevniki Luči«?

 

Kdaj smo zaspali... zakaj smo pozabili... čemu se več ne sprašujemo, ali je prav...

Niti trznemo več ne, ko preberemo, da je spet 100 otrok umrlo v Gazi.

Samo po sebi umevno se zdi, da so nekje začeli vojno.

 

Ljudje Božji, KDAJ SMO IZGORELI? KDAJ SMO UGASNILI?

 V srcih, v sočutju, v zavedanju bratstva in sestrstva...?

Kje smo skrenili, kje smo zašli?

 

Zazrem se globoko v svoje srce... še upa, še verjame v sanje. Še zaupa.

Srce ve... da je čas, da upihnemo v nov veter...

in prižgemo ISKRO ŽIVLJENJA, OGENJ SPREMEMB, KRES SOČUTNEGA ČLOVEŠTVA!

 

Prižgemo PLAMEN ČUJEČNOSTI in GOREČNOSTI.

 

Čuječno in zavestno v trenutku, ki ga imamo – ZDAJ.

ZDAJ.

ZDAJ.

 

ZDAJ je čas za spremembo.

ZDAJ je čas, da povežemo sanje.

ZDAJ je čas, da spet začnemo verjeti vanje.