Danes bom z vami zelo intimna.
Danes bom delila sebe in svoje življenje.
Danes bom preizkušala meje vašega zaupanja moji zdravi pameti.
V začetku leta sem čez noč ostala brez moža, otroci brez očeta.
Brez predhodne zle slutnje.
Brez opozorila.
Brez priložnosti slovesa.
Brez možnosti izbire.
In to, kar bom zapisala, želim deliti z vami, ki ste kadarkoli izgubili ljubo osebo in v teh dneh, ko se človeštvo v spominih vrača k umrlim, trpite / ste trpeli, »KER GA oz. JE VEČ NI«.
še naprej z nami, le brez fizičnega telesa so ostali; njihova duša / esenca / njihov duh / energijsko telo (ali kakorkoli to imenujemo), pa je tu z nami. Prve mesece bolj intenzivno, potem, ko se prepričajo, da bomo nekako zmogli naprej, se začnejo počasi umikati v »višje sfere« in so nam dosegljivi redkeje oz. le še v trenutkih, ko jih potrebujemo, da nas usmerjajo, nam prišepetavajo...
Prvi pogled skozi okno v nov dan najdaljše in najhujše noči mojega življenja – sem uzla SRCE v oblaku.
Potem sem opazila tik ob njem še oblak, ki je spominjal na dve roki...
Zaradi šoka in od njega popolnoma ohromele avre mojega telesa, absolutno nisem zmogla v meditacijo ali v zaznavo duše mojega moža.
Bila sem v preveliki travmi, v preveliki bolečini izgube, da bi se lahko z njim povezala.
Sem pa zaznala vsakič, ko je bila srčna bolečina najhujša – v pljučih krč, da izdih ni mogel ven, po vdihu pa sploh ni bilo želje,
in želodec se je dvignil v grlo, v glavi se mi je vrtelo, okončine so mi bile povsem tuje...
da me je »nekaj« objelo in zmehčalo krč bolečine- v nekaj trenutkih do čiste nepojasnjene pomirjenosti.
In ko se je polegel prvi šok in sem uspela prespati vsaj nekaj ur noči, je prišel...
...prišel je v čisto lucidno žive sanje – mi pokazati, da je dobro, da je v pomirjenosti in z dušami, ki so ga vesele pričakovale. Ko sem čez dan skozi tiho ihtenje prosila za »samo še dotik, en objem, en pogled....«, se je vsakič ponoči prikazoval – in se mi celo nastavil, da sem lahko ujela... en dotik, en objem, en pogled...
Včasih se mi je ponoči približal tudi, ko sem se predramila in sem »slišala« vrata, ki so se odprla, četudi videti ni bilo tako
in ko sem »slišala« korake od vrat do moje postelje, četudi videti ni bilo tako...
Več mesecev mi je tako stal ob strani, dokler nisem počasi opazila, da je najin stik vse redkejši in krajši, manj luciden...
začutila sem, da je čas, da se pomakne naprej, v višje sfere, ki so tudi meni nedosegljive.
In da za konec malo začinim svojo izpoved... NIKDAR poprej si nisem ne mislila ne predstavljala ne brala o tem, da lahko duša iz onostranstva ljubkuje nekoga na fizičnem nivoju, se ga na astralnem nivoju eterično dotika tam in tako, kot je najlepše, da se v ekstazi užitka prebudi iz sna...
Ne verjamate?
Jaz VEM...
Hvala TI, da si ob meni...
Nataša
