Ne, ne zanima me meja med sprejemanjem in nesprejemanjem. In ne meja med strpnostjo in nestrpnostjo. Ker nisem ne nesprejemljiva in ne nestrpna. Zanima me pa meja med sprejemljivostjo in tem, kdaj in v kakšni meri in do kdaj sprejeti, potrpeti... Zanima me, kdaj in koliko biti strpen in kdaj postaviti mejo.
Pred kratkim sem se zapletla v pogovor o strpnosti...do drugačnih. Drugačno spolno usmerjenih, drugačno finančno situiranih, kulturno in običajno drugačnih, drugače mislečih, drugače politično opredeljenih... Vsi v pogovor vpleteni se imamo za svobodo- in širokomiselne, za strpne in nenasilne. In smo si zastavljali vprašanje, kje je meja naše "sprejemljivosti"... kaj (še) lahko sprejmemo, da se ob tem ne počutimo ogrožene?
Prav vsak od nas se je s to dilemo srečal že osebno in zagotovo tudi družbeno. Ko se prvotno popolno sprejemanje situacije postopno spremeni v potrebo po strpnosti, (da sploh še lahko ostanemo v njej), nato vključimo popuščanje (za ceno ljubega miru). Ko se navadimo in vdamo v popuščanje, se začne potlačenje. Če le-to dovoljujemo še naprej, je zame to že posiljevanje.
Nisem jasna, o čem govorim?
Predstavljajte si, da se v vašo neposredno bližino preseli nekdo, ki izhaja iz drugačne kulture, z drugačnimi navadami, ki pa na nek način posega tudi v vaše življenje na način, ki vam je moteč. In se imate za zelo sprejemljivo, širokogledo, srčno, empatično osebo. In glasno zagovarjate drugačnost, ko gre za srečanje na cesti, druženje na zabavi, prijateljstvo...
Kaj pa - vaš dom??? Vaš sleherni dan???
Ali bi bila s tem "izzivom" na preizkušnji naša strpnost? Do kod bi ostali strpni in kje bi naša toleranca začela popuščati?
Kdaj nagovoriti?
Kdaj ponovno opozoriti?
Kdaj "zagroziti" (npr. s prijavo varuhom reda)?
In ne nagovarjam k nestrpnosti, ne... le sprašujem se, v kakšni meri in za kakšno ceno vztrajati v sprejemanju situacije, ne da bi kaj ukrenili, ne da bi jo spremenili?
Jaz otroke učim, da si so-kriv, če si soudeležen (četudi samo kot opazovalec) pri nepravilnosti, nepravičnosti, nasilju... in je / ga ne poskusiš ustaviti.
Kako dolgo molčati?
Kdaj poseči?
Kdaj reči DOVOLJ?
Kako dolgo vztrajati v prijateljstvu, sodelovanju, partnerstvu, družbi preden rečemo DOVOLJ?
Kako dolgo biti "priden in lepo vzgojen"?
Kako dolgo se skrivati za množico "saj drugi tudi"?
Pred kratkim sem po razmišljanju s prijateljico iskala podatek, koliko poročenih (moških ali žensk, zagotovo pa povečini slednjih) pristane na spolnost (ali vsakodnevno kuhanje, strežbo, ugajanje), četudi si tega ne želi? In stori to iz "ustrežljivosti"? Za ceno "ljubega miru" in da "ne bo tečen"? Iz strahu pred tem, kaj bo sledilo, če ne bo? Statistike spolnega nasilja nad ženskami kažejo, da je vsaka četrta ženska med 15. in 44.letom že izkusila spolno zlorabo. Zagotovo ta statistika ne zajema "prostovoljnega" posilstva, ko ženska privoli v odnos, a si tega v resnici ne želi. Posilstvo duše je lahko še težje in bolj boleče od posilstva telesa, ali ne? Pa to za statistike ne šteje?
Ali ni "posilstvo" tudi to, da državo,v kateri živiš, vodi nekdo, ki v tvojih očeh ABSOLUTNO ni kompetenten, ne etično in ne moralno? Ne... temu se reče DEMOKRACIJA.
Ali ni "posilstvo" tudi to, da se presliši strokovnjake, zamiži pred ustavo in vztraja v zmoti? Ne...temu se reče KRIZNI UKREPI.
Ali ni "posilstvo" na smrt prestrašenim državljanom v času karantene dnevno predvajati filme o grožnjah pred koncem človeštva zaradi pandemije? Ne... temu se reče ZABAVNI PROGRAM.
Ali ni "posilstvo" naroda, da so trgovine še vedno (in zdaj ponovno) ob nedeljah odprte, če pa so ljudje glasovali drugače? Ne...temu se reče KUPNA MOČ.
Ali ni "posilstvo", da sosedje (vsaj ponoči) ne ugašajo svojega WIFI-ja in z njim obsevajo vso okolico? Ne... temu se reče SODOBNA TEHNOLOGIJA.
Ali ni "posilstvo", da se otroci v šolah učijo, koliko »krempeljčkov ima južnoafriška veverica«, ne pa tudi, kdaj in kako posaditi solato; kateri čaj skuhati, ko ti je slabo; Ne... temu se reče RAZGLEDANOST.
In še bi lahko naštevala.
Ljudje zares veliko sprejmemo.
Dolgo toleriramo.
Potrpežljivo čakamo, da se bo uredilo - samo.
Upamo, da bo nekdo drug ukrepal namesto nas.
Si zatiskamo oči, da nečesa ni.
Ni enostavnega odgovora na moje današnje razmišljanje. Ker je družba kompleksna skupnost različnosti. In če sta soseda dva iz skrajnosti teh različnosti, je lahko zelo težko. In če je en prepričan, da ga cepivo varuje pred boleznijo in ga drugi, ki v cepljenje ne pristane, po njegovo ogroža... in je drugi prepričan v nepotrebnost in škodljivost cepiv... Kako naj takšni posamezniki strpno živijo »skupaj« na način, da se upošteva pravica obeh?
srčen objem, Nataša
