Danes razmišljam o VELIKANIH.
Pa ne o tistih iz mitov in ne o tistih, ki se (menda) skrivajo v jamah Himalaje...
Danes razmišljam o RESNIČNIH VELIKANIH.
Pa ne o tistih, ki bi bili fizično velikanski, z veliko glavo in ogromnimi stopali.
Danes razmišljam o VELIKIH ljudeh, ki najdejo MOČ ITI NAPREJ.
Naprej v naslednjo uro, v naslednji dan, teden, leto... naprej v Življenje, da se z njim soočijo, spoprimejo in ZMAGAJO...
Zmagajo, ker so preživeli.
Zmagajo, ker so vztrajali.
Zmagajo, ker ne glede na vse, še verjamejo v smisel iti naprej.
Zmagajo, ker jih neurje življenja ni ubilo.
Ker jih pozeba življenja ni ustavila.
Ker jih požar življenja ni pregnal...
Razmišljam o drobni mamici, ki v naročju podpira otroka, skoraj težjega od nje, da s skupno močjo premakneta nogico, ki ne uboga,
(in verjetno nikdar ne bo...)
da naredi KORAK.
Razmišljam o paru, ki ljubeče občuduje in se veseli svojega novorjenega otroka. Polna sanj, pričakovanj...
ker še ne vesta, ker jima še niso znali povedati, da nikdar ne bo rekel mama, nikdar ne bo podal žoge v gol, jo zadel v koš...
nikdar jima ne bo mogel reči HVALA.
Razmišlljam o ženici, ki se trudi živeti pošteno in skromno.
Ki vestno plačuje svoje položnice in najemnino, od svoje pokojnine si odtrga, da podari euro Kraljem ulice, četudi ne vedo, da morda poslednjega v mesecu.
Ženica, ki bi morala biti KRALJICA.
Razmišljam o ranjeni deklici, zlorabljeni od njega, ki bi jo moral varovati...
Zignorirani od nje, ki bi jo morala ljubiti...
O deklici, ki kljub vsemu zmore ljubiti, zmore odpustiti, čeprav ne more POZABITI.
Danes razmišljam o teh, ki so zame VELIKANI.
HVALA, da ste!
