Zame sinhroniciteta pomeni jezik »Vesolja« ali tistega Višjega, ki nas vodi iz nadzavestnega nivoja, iz nivoja Duha. Eni mu rečejo Bog, eni Celota, eni Absolut. Zmeraj pa je mišljena neka Nadzavest, ki ima velikoooo širše zavedanje od našega. Ko se utelesimo v fizično telo, se oddaljimo od »frekvence«, na kateri ta Nadzavest deluje, da te »frekvence« v običajnem stanju zavesti ne »slišimo«. Zato ta Nadzavest uporabi slučajne oz. naključne dogodke, da preko njih ohrani komunikacijo z nami. To so lahko naključni dogodki, kot npr.: v mislih se ukvarjamo z neko mislijo in v trenutku, ko v avtu priklopimo radio, iz njega zaigra pesem točno na to temo, ki smo jo imeli v mislih. V knjižnici pade iz police pred nas na tla knjiga, ki ima TOČNO tisto vsebino, ki jo takrat potrebujemo. Mislimo na nekoga in nas v naslednjem trenutku pokliče... »Naključni« trenutki, dogodki, sporočila, ki nas usmerjajo, ali nam prigovarjajo, ali nas opozarjajo. Več časa, ko namenimo opazovanju takšnih skrivnostnih »dogodkov«, boljši postanemo v prepoznavanju in razbiranju pomena sporočil. Kot pri vsem ostalem, vaja dela mojstra!
Pred leti sem imela težave z zobom. Nerešljive za mojo zobarko, zato me je napotila k oralnemu kirurgu. Težava se ni tretirala kot nujna, zato sem prišla na vrsto za poseg šele po letu dni. V glavnem, po tolikem času, da bi že skoraj pozabila, da imam težavo, pa me je nanjo spomnila oteklina lica nekaj tednov pred terminom. Kot bi me telo opozorilo, ker je vedelo, da bi sicer pozabila na dogovorjen termin. Ko je napočil dan D za poseg, sem odpovedala vse druge opravke, le na pošti sem imela namen še oddati pošiljko, ker sem vedela, da je pošta v bližini ambulante. A zjutraj še nisem vedela, da ima Vesolje zame danes drugačne načrte.
Prvi znaki tega so se začeli kazati že na poti do mesta, ker so se mi kar naprej prižigali rdeči semaforji. Nekako sem navajena biti pogosto »v toku« zelenih semaforjev, ta dan pa mi je prav vsak tik pred nosom zaprl prehod skozi križišče. In sem stala in čakala... in tudi pošto iskala zaman. Tam, kjer je nekoč bila, je ni bilo več. In sem pozabila na pošiljko, ker sedaj pa se je res že malo mudilo, da ne bi zamudila dogovorjenega termina. Zato sem se še toliko bolj razveselila prostega parkirnega mesta tik pred ambulanto, a ko sem skoraj že zapustila avto, sem uzrla tablo, da je tu mogoče parkirati le za kratek čas. Takoj sem dobila idejo, da je v neposredni bližini parkirna hiša in pohitela, da ne bi zamudila. No, v garažni hiši pa se mi je pripetilo, da je parkirni listek iz avtomata odneslo s takšno silo, da ga je bilo nemogoče ujeti in je poletel dirketno pod moj avto. Vrat se seveda zaradi bližine avtomata ni dalo odpreti in sem morala zapeljati brez listka v notranjost, poiskati mesto in se peš vrniti po »leteči« listek, da me za parkiranje ne bi oglobili za več kot bi bilo potrebno. Zadovoljna, da je listek še tam, kamor ga je odneslo, sem odhitela do dvigala, ker sem sedaj pa res že lovila zadnje minute. In, glej ga zlomka, dvigalo je bilo v okvari... jaz pa odločno pot pod noge po stopnišču navzgor, absolutno brez slutnje, da to stopnišče ne vodi do ambulante. Znašla sem se v labirintu hodnikov brez napisov... z vprašanjem v glavi, »...hej, »Vesolje«, zakaj me ustavljaš? Jaz MORAM pozdraviti ta zob! Pa saj sem vendar celo leto čakala na ta poseg...«
Ko sem že skoraj obupala, pa me najde hišnik in me prijazno spremi do drugega dvigala, ki me potem po drugi strani pripelje do ambulante, zadnjo minuto ali minuto čez... V dvigalu sem se še »pogovorila« z »Vesoljem«, kot mu pravim: »Ljubo »Vesolje«, moji vodniki, moja nadzavest, moja duša...vidim, da se na vse moči trudite mi ustaviti pot do tega zobarja, ampak jaz moram zadevo nekako rešiti in nimam nobene druge ideje, kako naj jo, kot tako, da grem na poseg. Prosim vas še za en znak in obljubim, da bo zadnji, da vam potem sledim... Če mi daste samo še en znak, odnesem šila in kopita iz te stavbe, pa bomo potem videli, kako naprej.« S to mislijo sem oddala zdravstveno knjižico in sedla v čakalnico. Ker ni bilo pretirane gneče, sem še hitro pohitela na stranišče, da ne bi bila potem stiska »na stolu«. In??? Na stranišču sem morala sedeti v čisti temi, luč je bila v okvari...
»Hvala, Vesolje, torej je to to... » Vzela sem nazaj svojo izkaznico in se napotila v službo, ker tisti dan očitno nisem potrebovala »bolniške«. In, ker je »Vesolje« res kavalir, mi je hitro ponudilo rešitev. Poslalo mi je stranko, ki mi je z navdušenjem razlagala o zobozdravstvu v drugem kraju, ki dela z naprednejšimi metodami in zelo holistično. Ni bilo težko prešteti ena in ena, da moram tja. Še isti dan sem poklicala za termin in se naročila na pregled. Da pa ne bi ostal kakršenkoli dvom, mi je »Vesolje« serviralo še zadnje potrdilo, da sem točno tam, kjer moram biti. Ko sem prvič vstopila v to holistično zobozdravstveno ambulanto, sem bila oblečena v temno rjave hlače, v svetlo rjavo majico in oranžen plašč... In ko sem vstopila v stavbo, kaj mi najprej pade v oči??? Vsa notranja oprema stavbe je bila v temno rjavi, svetlo rjavi in oranžni... »HVALA, »Vesolje«, da si tako vztrajno tudi, ko nisem takoj poslušna in tako potrpežljivo skrbiš zame, da mi ponujaš le najboljše!"
