Ko dnevno opazujem, kako si krošnje podajajo zmagovalno krono, katera je najlepša tisti dan, ne morem mimo RAZMIŠLJANJA O MINLJIVOSTI. Minljivosti sveže zelenih popkov, minljivosti dišečih cvetov, minljivosti plodov... Svetlo zeleni listi gredo v temno zelene in jeseni v rumene. Cvetoče krošnje se gredo nekaj dni "generalko", potem imajo "premiero" in že po nekaj dneh božanske cvetoče predstave, začnejo pospravljati kulise in slačiti "poročno oblačilo", da od njega ostanejo rjavi cvetni listi, ki mimoidoče samo opomnijo na to, da je bila ta "nekoč" oz. pred nekaj dnevi prava lepotica. In že naredi narava prostor novemu "rodu"... semenom v plodovih, ki bodo enkrat poskrbeli, da gre rod naprej.
Pa mi... ali se kdaj vprašamo, kdaj bomo mi ODCVETELI? Kako bo TISTI trenutek, ko bomo mi "poleteli"- iz telesa v breztelesno? Ali si takrat, ko "cvetimo", vzamemo čas, da bi resnično UŽIVALI V SVOJEM RAZCVETU ali pa namesto tega iščemo v ogledalu "sivi las", sled celulita, podbradek? Si čez pristne lepimo umetne nohte, kodramo ravne lase in kodre gladimo? Si "polnimo" ustnice in lica in dojke?
Na planetu Zemlja imamo, kljub tehnološkemu napredku in kljub posameznikom, ki mislijo, da zanje to ne velja, še vedno 100% UMRLJIVOST (teles). Zagotovljeno. VSAKO TELO UMRE. Vse umre - v svetu dualnosti, v katerem živimo. V dimenziji prostora in časa, v materiji, kjer fizično obstajamo. In minevanje se dogaja vsakomur izmed nas... vsak dan. In bližanje smrti tudi. ZAKAJ pa se potem tolikokrat obnašamo, kot da se nas to ne tiče? Kot da se to dogaja "samo drugim ljudem"? ZAKAJ se v toliko letih, ki jih imamo (običajno) na voljo, ne pripravimo na to, da pride dan, ko bo naše telo "odcvetelo", osivelo in si utrujeno želelo k počitku?
In v teh dneh, ko ves svet "rešuje življenja" na način, da vedno bolj očitno "žrtvuje življenja", razmišljam...
Ali se kot človeštvo zavedamo svoje (fizične) MINLJIVOSTI ??
Ali kot človestvo vemo, da pride za prav vsakega »poslednji dan« in da bomo na koncu šteli KVALITETO in NE KVANTITETO svojih dni??
Človečno in solidarnostno je, da skrbimo za najranljivejši člen naše družbe.
Človečno in solidarnostno je, da to storimo tako, da s tem ne proizvedemo še več - ranljivih in pomoči potrebnih.
Po nekih trenutnih statistikah sem približno na pol poti...življenja. Na polovici ali malo čez, zagotovo pa dovolj, da se vidi, da so "čevlji" dovolj shojeni in bolj udobni kot lepi. Dovolj, da me bolj zanima kvaliteta od kvantitete. Da je tišina darilo in ne kazen. In razmišljam, kako bi bilo, če bi imela še pol poti zraven in bi se približevala moja "zadnja predstava"...
