"Babica, koliko smo že odprti?
5cm? No, zdaj bo šlo kmalu zares.
Mamica, vi boste dali vse od sebe in kmalu bo dete v vašem objemu...
Pripravljeni?"
Pa mi, SMO PRIPRAVLJENI?
Pripravljeni na novo Rojstvo, na Novo Zemljo, po kateri že tako dolgo hrepenimo, jo že leta in leta pričakujemo, jo starodavne civilizacije v svojih spisih napovedujejo?
VSAK NOV ZAČETEK JE TEŽAK...
Tako vidim v tem času svet jaz. V porodnih bolečinah, v krčevitih popadkih, ko se v nas mešajo občutki strahu pred neznanim in negotovim, občutki strahu pred izgubo (zdravja, življenja, službe, varnosti, zasebnosti, svobode odločanja...) Tako kot stiskajo medenične mišice porodni popadki, tako nas stiska sedaj "tema" oz. njeni zadnji poskusi, ki so očitno postali jalovi še preden se je načrt "teme" sploh do konca odvil...
Zadnja leta, sploh pa intenzivno od leta 2012 naprej, se na planet Zemljo spušča Svetloba, kot je še ni bilo, pravijo zapisi. Tako bleščeča, tako osvobajajoča, tako božanska, da so prišli v našo bližino tudi tisti najbolj oddaljeni, da bi bili priča temu, kar se SEDAJ odvija na modrem planetu.
IN MI SMO NA ZEMLJI Z NAMENOM.
IN NE-NAKLJUČNO PRAV V TEM ČAROBNEM ČASU.
Jaz rada povem tako...
Če v sobi, ko je zunaj že mrak, brli le majhna svetilka, se v sobi ne vidi prav veliko...ne lepega, ne tistega "nečistega".
Če pa v sobo posije močan reflektor svetlobe, se nam odpre... še več lepega, še več ustvarjenega za to sobo in tudi več nesnage. Tiste v kotih in pod preprogo. Tiste, stoletja nabrane, ki se jo je skrivalo pred očmi ljudi. Tiste, ki uspeva le v odsotnosti Luči in Toplote...kot plesen, ki v skritih kotičkih širi svoje hife in spušča v zrak svoje strupe.
Zato... samo brez panike in strahu v tem času, ko več in več ljudi odpira oči. Vsa ta tema, ta plesen.. so tu že od nekoč. Smo z njo tisočletja delili ta planet. A zimi se sedaj izteka čas, na planetu Zemlja bo (končno) zacvetela pomlad. In Sonce, ki nas z vsakim dnem bolj intenzivno ožarja, prebuja naše cvetenje in rast...
LJUBI MOJI, SAMO BREZ SKRBI, NOBENE PORODNE BOLEČINE NISO VEČNE.
LJUBI MOJI, ZDAJ SMO NA VRSTI MI, DA VSTOPIMO V NOVO ZAVEST.
Nekoč, še precej zgodaj pred tem, ko mi je to znanje koristilo v praksi, sem prebrala v knjigah o naravnem porodu (Rojstvo brez nasilja; Mama, čujem te; Devet stopnic...), da so popadki veliko bolj mili za mamico, če se v času popadka POSVETI V MISLIH OTROKU IN NE SEBI in svojim bolečinam ter ga ljubeče podpira, srčno pričakuje...in misli NANJ, ker to je NJEGOV dogodek in ne mamičin. (Četudi veliko mamic zmotno misli, da se mora tisti dan vse vrteti okoli njih.)
SODELUJMO DRUG Z DRUGIM V PORODNIH POPADKIH, DA BO NOVA ZEMLJA ČIM PREJ IN V MIRU ROJENA.
VSAK ZASE IN HKRATI SKUPAJ DRŽIMO SVOJO POZORNOST V SVETU, KI GA ŽELIMO.
KREIRAJMO, MANIFESTIRAJMO ....letos je to sploh aktualno ;-)
srčen objem, Nataša
https://www.youtube.com/watch?v=qyIkyAo1U7I&feature=youtu.be
