Sama že mnogo let spremljam teme (jih nisem iskala, a so info nekako prihajale do mene), ki jih širša družba imenuje "teorije zarote".
Namigi o "človeški" norosti, ki je tako absurdna, da jo vsak normalen takoj zradira iz glave in reče "Pa jada...malo jutri..." tudi jaz sem jih...znova in znova...
Pred več leti sem prvič brala o Agendah 21, 2030 in depopulaciiji Zemlje, o chemtrailih, cepivih, čipih, kanibalizmu, verigah pedofilov, enotnem svetovnem redu, načrtni odvisnosti od tehnologije in končni nadvladi umetne inteligence idr. In informacije so vztrajno prihajale do mene tudi tako in tam, kjer sem najmanj pričakovala... Še pred kratkim ne bi verjela, da bodo vse te "ilegalne" informacije tako hitro in tako glasno iz različnih koncev prodrle na plano.
Korona-pandemija je katalizator prebujanja človeštva iz zavajanja, prikrivanja, izkoriščanja, žrtvovanja...
In zdaj različni strokovnjaki in raziskovalci prihajajo na plan kot gobe po dežju, da bi spregovorili, da bi odprli oči.
Da prispevajo svoje k prebujanju človeštva in k dvigu v pravičnejši in solidarnejši svet.
Sama imam tudi nekaj metafizičnih izkušenj s "Skrito roko"... izkusila sem in doživela, kako te "najdejo" na energijskem nivoju, če jim zaštrliš ven iz mreže iluzije. A sem tudi to vzela kot pozitivno, ker sem našla v teh izkušnjah moč, ki me je obvarovala in sem se dvignila visoko nad strah pred silami teme. Ker edino naš STRAH jim odpira vrata v naše biopolje. In z zavedanjem svoje nesmrtnosti (zavesti) se lahko dvignemo v moč in neustrašnost, nad katero pa tema nima moči.
Kaj jaz mislim o vseh teh »teorijah«?
Preveč dima, da v njem ne bi bilo vsaj nekaj ognja?
Kaj želim reči?
Da vidim VSE v manifestaciji kot del »božanske igre« (Maha Lile) in prav vse je potrebno, da se igra igro – »Spomni se, KAJ SI«. In da se gremo na planetu Zemlja (in verjetno še kje v tem neskončnem Univerzumu) preizkus, kako nizko lahko pade in v kakšne višine se od tam lahko dvigne – naša ZAVEST. Kot "božanski escape room", "božanski eksperiment", kjer se izkušamo v tem, kako globoko se lahko izgubimo v pozabi na svoj Izvor, našo Resničnost. In kje je točka obrata, kje se doseže dno, od katerega se lahko odrinemo navzgor?
Dokler si samo v »raju« in ne izkusiš »padca iz njega«, sploh NE VEŠ, da si bil v raju.
Dokler se ne odpoveš vsej svoji MOČI in se ne utopiš v lastni nebogljenosti, ne premoreš ODLOČNOSTI povrniti se v lastno moč.
Kaj so mene naučila občasna srečanja s »temo«?
Zavedanja lastne MOČI. Zavedanja, da je moja MOČ v prepoznanju svojega Bistva in Resnične Biti. Ker ta je nedotakljiva, neumrljiva in večna. In ko se je moja identifikacija tudi v podzavesti zasidrala z mojim neumrljivim Sebstvom, je IZGINIL STRAH. In s tem je povsem izginila »temi« moč, da bi segla po meni. Tema je z menoj postala Eno, njena naloga je bila izpolnjena.
Po domače?
Mislim, da je vse, kar nas posameznike ali človeštvo v življenju stiska, rani, duši...
kot BIČ, ki nas žene NAPREJ... v kas... v galop... v SVOBODO...
... postati svobodni, pogumni, samosvoj žrebec.
Jaz zagotovo izbiram GALOP, pa vi?
srčen objem, Nataša
