Danes pišem pismo Božičku

Dragi dobri mož...

 

Za nami je prav posebno leto.

Leto, ki nas je upočasnilo in ustavljalo.

Leto, ki je veliko in številnim vzelo.

Leto, ki je sililo v osamo, a nas je le še bolj povezalo.

Leto, ki je zmetalo ogromno peska v oči, a smo zmogli videti skozi laži...

Leto, ki nas je sililo v razmišljanje o vrednotah - o resnici, sočutju, strpnosti in solidarnosti...

in velikokrat o obstoju zdrave pameti...

 

Zame je leto, ki si ga vsi tako želimo izbrisati iz koledarja, leto PORODNIH BOLEČIN.

Ker se vsako novo rojstvo začne s trpljenjem.

Ker v ležernosti smo leni in zaostajamo v "starem",

bolečina pa v nas prebuja moč spremembe v "novo"...

 

Na vsaki poti se je dobro kdaj ustaviti, se razgledati naokrog in videti, kje sploh si.

 

To je zame 2020 -  

RAZGLEDNA TOČKA, iz katere se lahko ozremo naokrog, nazaj in naprej ...

da vidimo, ali smo na pravi poti, ali pa smo morda zašli?

RAZGLEDNA TOČKA, iz katere lahko sedaj na novo nastavimo "kurzorje" v smer, ki si jo zares želimo...

Pa najsi bo to osebno, poslovno, na temo zdravstvenega stanja ali gledano družbeno, svetovno, vesoljno... 

 

In tukaj, dragi dobri mož, te prosim še za malo čarovnije...

 

da se zares vsi v kratkem naučimo, kar nas svet sedaj uči, da ne bo potreben še popravni izpit...

ker res ne vem, če imamo zanj še kaj moči...

 

Nataša