Te dni (spet) razmišljam o slovesu...
Oče meni drage osebe se želi posloviti, prekiniti trpljenje, preiti v svet duš...
In se (spet) sprašujem, kako to, da je večina ljudi, kljub temu, da od rojstva naprej vemo, da je na planetu Zemlja smrtnost 100%,
še vedno tako zelo nepripravljena na svoje ali slovo ljubljenih?
Pa zdaj ne govorim o slovesu, ko je le-to nenadno in nepričakovano, tragično...
govorim o slovesu, ki nas na koncu fizične poti, v starosti cca. 80 ali 90 let, čaka prav slehernega...
Kako to, da si v svojih cca. 80 letih življenja ne vzamemo dovolj časa, da bi se PRIPRAVILI na svoj odhod?
Da bi se z njim POMIRILI?
Sama to počnem že leta, pa ne da bi se mi mudilo v bolj subtilno dimenzijo, ne.
To počnem zato, da sproti skrbim za svoj notranji mir, za pomirjenost s seboj, z ljudmi in svetom.
Da ne zapravljam priložnosti fizičnega izkušanja, doživljanja, učenja, kreiranja... in da ne objokujem včeraj in ne čakam zaman na jutri.
In kaj počnem vsake toliko?
V mislih grem v predstavo, da je moje življenje tik pred iztekom in naredim retrospektivo izkušenj, doživljanj, srečanj...
Povežem se z ljudmi, ki so se me kakorkoli dotaknili s svojo prisotnostjo ali kako drugače vstopili in zaznamovali moje življenje.
In se jim v mislih zahvalim in opravičim, če čutim, da je potrebno; jim kdaj kaj zabrusim, če jim to dolgujem...
odvisno pač od tega, kaj čutim, da je med nami ostalo še neizrečenega.
Ko pri slehernem odnosu / dogodku začutim POMIRJENOST in HVALEŽNOST, le-tega v mislih blagoslovim.
Brez vseh teh izkušenj, srečanj in dogajanj, jaz danes ne bi bila, kar sem.
In POMIRJENA sem s tem, kar SEM.
Obred zaključim tako, da preletim svoje življenje in svoje življenjske sanje.
Znam videti, kaj mi je že uspelo in kaj še želim izboljšati, ustvariti, doživeti in si na novo postavim prioritete za naprej.
Brez stiskanja, brez obsojanja, s sveže napolnjeno čašo entuziazma, da mi bo uspelo...
... prav vse, kar mi je namenjeno ...
In ko bo prišel moj ČAS ODHODA, se veselite z menoj,
ker takrat bo pela tudi moja duša: DOMOV... DOMOV...
Objem, Nataša
