Lansko leto sem prvič dobila spontane izkušnje, kako je, ko prejmeš notranje sporočilo višjih duhovnih aspektov, ki jih je človeštvo poimenovalo božanstva.
Gre za aspekte višjih in bolj razširjenih zavesti od povprečnih človeških, ki iz očem nevidnih svetov bdijo nad nami in nas vodijo... če se jim odpremo, seveda.
Ker v vsakem trenutku imamo tudi svobodno voljo, da jih ignoriramo...
Njegova modrost je po tehtnem razmisleku popolnoma zasukala moj življenjski "nazor", za katerega sem bila leta prepričana, da je pravi...
Nekega jutra sem sedla v meditacijo s spontano notranjo naravnavo, kaj še lahko naredim zase in za druge v tem življenju...
zase bolj v tej smeri, kako za zmeraj preseči "kolo rojstev in smrti", kako preseči potrebo po utelešanju na planet Zemljo...
Da bi se lahko dokončno vrnila DOMOV...
In ko se spustim v globine Sebe, pozabim na telo in na dan, ki se odpira pred menoj... in slišim "glas", ki mi polaga sporočilo v mojo misel:
In v meni vprašaj... "Kako?? Kaj misliš s tem??"
In se mi odrolajo v glavi vse moje percepcije spuščanja, odvezovanja, nenavezanosti... od materialnega, od posvetnega...
Sem pač že toliko stara, da ko me je začelo vleči v duhovno, je v duhovnosti veljala vrlina asketizma, odpovedovanja... ne tako kot danes, ko se poudarja kreacija, obilje itd.
In pomislim... in razmislim...in pretehtam slišano...
Prav je bilo, da sem slekla iz sebe VSE iz posvetnega, vse, kar NISEM...
da sem usmerila svoj FOKUS v 100% v svoj Najvišji cilj...v Najvišjo Resnico... v "KDO SEM...OD KOD PRIHAJAM".
Da sem spoznala, KAJ (in ne kdo) SEM in OD KOD se VSE poraja...
Brez tega fokusa se mi nikdar ne bi odprla VRATA...
Ker zdaj je lahko zame življenje res samo še IGRA...
In lahko se igram, da si dam... čudovite sončne zahode, najljubše okuse, najlepše dotike, najbolj vznemirljive dogodivščine, srčne užitke...
Lahko si DAM vse, po čemer bi še zahrepenela moja otroška duša, ki bi lahko nekoč, na razpotju izbire naslednjega telesa gledala navzdol na Zemljo in si rekla:
"Samo po še en objem, po še en poljub... po še eno kepico sladoleda... po še zadnji ples... grem v telo..."
Zato... prav zato.. da se ne bo potrebno vračati po "zamujeno", ne bom puščala več vsega tega (vseh užitkov, ki jih lahko da le materija) za kasneje,
ampak si jih bom DALA, da bom povsem sita, zadoščena, izpopolnjena, potešena zapustila to telo...
zapustila planet Zemljo...
Iz Srca HVALA, ljubi Brahma!
Nataša
