Vsak od nas skriva v sebi kakšen strah... strahec... morda grozo...
Jaz sem se tega učila pred leti, v času takoj po mojem prvem pravem duhovnem potovanju po Indiji. Več mesecev je trajalo »učenje« skozi sanje in zagotovo sem hvaležna za darove, ki jih je obrodilo to obdobje. Sledile so si različne situacije, različne prikazni, napadalne živali, ubogi ljudje, potrebni moje pomoči, podobe mojih ljubih duhovnih učiteljev, za katere se je izkazalo, da to niso, a so samo pasti...
Vsem je bilo skupno, da so mi grozili. Eni so me skoraj energetsko spili.
In vsakič sem bila postavljena v situacijo, ko je nekdo potreboval mojo pomoč (moj vzorec, na katerega so me »lovili«), in vsakič je bilo ogroženo moje telo in moje življenje.
V enih od teh sanj mi je grozil zares krvoločen dinozaver. Podivjan. Rjoveč. Tik pred mojim obrazom je mahal s svojimi orjaškimi čekani. Čutila sem divjanje prestrašenega srca, dirkališče misli v moji glavi, ki so zaman iskale rešitev. Izhoda iz situacije ni bilo... smrdljiva sapa iz njegovega gobca je sporočala samo eno... Da me bo raztrgal, razkosal, pohrustal... A takrat...
Iz oči v oči z zverino sem mu v mislih govorila: »Lahko raztrgaš moje telo. A mene ne moreš. Jaz nisem to telo... sem Večna Bit, Neumrljiva Duša... sem Eno s teboj. In vem, da SEM NERANLJIVA. In vem, da en del Enosti ne more ogroziti drugega dela Enosti. Sva dve plati istega kovanca...«
In v trenutku, ko so bile sanje najbolj drzne, sem se povsem sprostila. Prepustila. Zaupala. Vedela. In takoj za tem je prepoznal tudi »on«, da nisem več ista. Da ni v meni odziva strahu. Da potemtakem nima smisla... mi groziti. Prepoznal, da ne more več moje energije piti. Prej pobesnele oči so sedaj gledale vame vprašljivo. In kmalu za tem že nezanimivo. Ugotovil je, da sploh ni več faca... Da je ostal brez moči... In da je najbolje, da jo kar pobriše... groziti naprej komu, ki še verjame, da ga lahko karkoli ogrozi.
In dneva v dan oz. pravilneje rečeno, iz noči v noč, se je v meni krepila in poglabljala zavest, KAJ sem. In iz meseca v mesec, iz leta v leto je moj pogum vedno bolj neomajen. In zavedanje moje Prave Biti poglobljeno.
Vzemite list papirja in na vrh napišite z veliko:
In v stolpec (eno po drugo) zapišite števila od 1 do 200.
Najdite si kotiček miru, čas brez obvezosti... razen zase.
In zapisujte v stolpec ob vsakem številu po en svoj strah.
Npr. pod 1. jutrišnjega sestanka
pod 2. da otrok zboli
pod 3. da letalo zamudi...
Tako nadaljujete, dokler ne zapišete svojih 200 strahov.
Poskusite začutiti svoj strah v svojem srcu, po telesu... opazujte, kaj bo samo prihajalo na plan.
Čim manj brskajte z umom, raje samo odprite vrata strahu in poglejte, kje vse se skriva.
Prebrskajte vsa področja svojega življenja.. česa vas je strah?
V partnerstvu, z otroki?
Doma? V službi? V družbi?
In ko boste zaključili s pisanjem strahov, (tisti, ki si želite še bolj podrobno raziskati izvor svojega strahu), ob vsakem napišite še, kaj se skriva v njem...
npr. kontrola, lenoba, nezaupanje, slaba samopodoba idr.
Naj se vam razodene širši pogled na to, kje je izvor in zakaj se oklepate svojega strahu.
Na koncu strnite vse napisano v 4 svoje primarne strahove,
npr. strah pred boleznijo / pred izgubo / pred osamljenostjo / pred pomanjkanjem.
List zažgite in spustite v tok vode – lahko v potok ali v odtok.
Potem je najbolje, da greste do reke ali do potoka. Dobro je, da je voda tekoča.
Naberete na obronkih potoka 4 različno velike kamne (ne kamenčke!), sedete k potoku s temi kamni in izberete, kateri od vaših 4 primarnih strahov vas najmanj obremenjuje... Bodite pozorni, da ste obrnjeni v smer, od koder se voda steka k vam in ne proč od vas.
Vzemite med svoje dlani najmanjšega med izbranimi kamni. Predstavljajte si, kako gre vsa tematika tega strahu v ta kamen. Več strahu je v kamnu, manj ga ostaja v vas. Vzemite si čas, da se v miru poslovite od tega dela sebe, ki ste ga dolgo nosili s seboj. Prepoznajte, da vas je ta strah učil. Občutite hvaležnost in hkrati odločnost, da je čas, da ga izpustite. Ko boste povsem izpraznjeni tega strahu, se zahvalite kamnu za vse, kar vas je učil in ga istočasno, ko ga zalučate v potok, v mislih blagoslovite:
Uporabite svoje misli, svoje besede... takšne, ki najbolj resonirajo v vas glede na tematiko strahu, ki jo zdaj izpuščate. Zalučajte kamen z vso silo v potok, a bodite pozorni, da ne gledate več vanj. Dovolite, da ga potok odnese s seboj, vaš pogled pa ostaja v smeri potoka, ki nosi k vam sveži tok.
Ponovite enako še za preostale 3 primarne strahove. Od manjšega k večjemu.
Največ časa in pozornosti namenite največjemu kamnu. Ne hitite.
Če boste mlačni v svojih občutkih, zna ostati v vas.
Pojdite V SRČIKO svojega strahu, podoživite ga, občutite ga!
» Hvala ti, oproščam ti, spuščam te... blagoslavljam te..«
In zalučamo še zadnji kamen v potok. In ne gledamo več vanj....
Posedimo, se opazujemo, da je zares ves občutek strahu odšel.
A ne predolgo, ker se bo vklopil um in hotel nazaj v navajeno!
Ko začutimo mir, olajšanje, pogum... vstanimo, obrnjeni proti toku, ki prihaja in v tej energiji in tej smeri odidimo.
Ne odhajajmo v smer, kamor gre tok, ampak le v smeri, od kod tok prihaja.
Srečno!
:n
