Zadnji dve leti smo priča planetarnemu eksperimentu načrtovane okužbe s STRAHOM!
Eni so očitno manj dovzetni, da se nalezejo – strahu, drugim pa niti prebolevnost ne nudi imunosti... še naprej ostajajo okuženi s strahom...
in nekateri ga še celo širijo naprej... na svoje otroke, svoje vnuke, sosede... Za to kužnost tudi maska ne pomaga...
Pa poznate koga, ki je kadarkoli živel na planetu Zemlja in ni umrl? Jaz ne... In že kot otrok sem spoznala, da vsi umremo, slej ko prej... In videla, da nekateri preživijo katastrofalno prometno nesrečo in stopijo iz vozila brez praske. In slišala, kako je nekdo umrl v povsem nenevarnem okolju in situaciji. S tem opazovanjem sem se naučila, da je očitno na delu neka »višja sila«, ki odloči, kdaj se kdo poslovi od telesa. Ko sem še dlje raziskovala, sem prišla do spoznanj, da so zares ključni dogodki v našem življenju skrbno načrtovani in določeni od »višje sile« - morda volje naše duše, našega Višjega Jaza, ki je načrtoval to naše začasno potovanje po planetu Zemlja. Naš lastni um sicer lahko izbere pot, po kateri bomo hodili, a naša »usoda« določi, kdaj točno bomo kje točno - za vsaj nekaj dogodkov v življenju. Tako kot nastavimo končni cilj in vmesne postaje v GPS, vmes pa ima navigacija dokaj prosto izbiro, kje nas bo vodila.
Dragi moji, smrt je torej neizbežna in odkar smo na svetu, vemo, da bomo nekega dne umrli, ali ne?
Zakaj se torej ne bi na ta dan pripravili?
Da ne bomo v paniki, kaj vse še bi radi naredili, doživeli, koga objeli, ko pride »sodni dan«?
Zakaj ne bi že vsak dan sproti polno živeli, se trudili biti svoja najboljša različica, da nam bo takrat čim manj žal...?
In če že vas je tako strah lastne minljivosti... pa raziskujte, berite, se pogovarjajte z ljudmi, ki imajo obsmrtne izkušnje ali stik z umrlimi in spoznali boste, da NI KONCA s koncem telesa.
Je samo preobrazba. Še ene sanje so končane... na drugi stani se budi nov dan, nova izkušnja...
Pravite, da vas svet potrebuje?
Vaši ljubljeni?
Ah, dajte no, nihče med nami ni tako zelo pomemben, da bi se svet prenehal vrteti, ker nas ni več na njem!
In za vsakim dežjem posije sonce na planetu Zemlja.
In žalujoči? Kar nas ne ubije, nas ojača. In če žalujoči tega ne spozna, je to zgolj njegova odločitev.
Zadnjih 30 let se ukvarjam z metodami, ki pomagajo ljudem nazaj do zdravja. Moje spoznanje?
Če ti je celo življenje tako malo mar do svoje »karoserije«, ki se res predano trudi te voziti po planetu Zemlja, da vanjo mečeš, brez premisleka, prav vse, kar ponujajo trgovinske police, brez občutka, ali je to telesu všeč ali ne, ali mu škodi ali ne..., zakaj potem naenkrat takšna panika za stanje telesa??? Panika pred tem, kaj bo s tvojim telesom???
Koliko ti je mar telo, ko zaspiš ob prižganem WI-Fiju, z mobitelom v spalnici, ko delaš pozno v noč in telesu ne privoščiš potrebnega počitka? Ali razmisliš, da telo potrebuje gibanje, sonce, svež zrak...?
Živo vodo in živo polnovredno hrano, naravno nego, ekološka čistila? Počitek, čas zase, sprehod v naravo...?
Ali si pozoren na občutke v telesu, ko le-to komunicira s teboj in ti sporoča svoje potrebe? Ali se ukvarjaš s svojimi odnosi in situacijami v življenju, da bi jih pozdravil in osvobodil telo preteklih travm?
In potem mi reče kdo, da je naključje, da sem bila že dvakrat »asimptomatsko« pozitivna na COVID??? Lepo vas prosim... Pred plandemijo bi temu težko rekli še »prehlad«! In zdaj sem, zdrava, vitalna... grožnja drugim ljudem??? Če bi vam verjela za promilo, bi si nadela tudi 10 mask, da ne bi ogrozila svojih bratov in sester, s katerimi si delim ta planet!
V mojih očeh (in po številnih bioresonančnih testiranjih), je virus COVID-19 res nekoliko poseben. Glede na to, kako reagira v telesu in se pogosto »zatakne« na naših šibkih točkah, je moje sklepanje, da zadeva ni naravna in je človeštvu »podtaknjena«, povsem na mestu. V isto smer piha kar nekaj raziskovalnih glav, ki trdijo enako. Po bioresonančnih testiranjih sodeč je lahko prav vsak virus seme, ki obrodi le, če pade na plodna tla. Če sproti nismo skrbeli za razstrupljanje in vitalnost telesa, se bo virus »zataknil« na virusih, bakterijah, zajedalcih idr., ki jih sicer nosimo v sebi. Morda sam po sebi ne bi bil tako toksičen, v kombinaciji s »plodnimi tlemi« v nas, pa lahko povzroči široko simptomatiko.
»Kar je treba, je treba, ne?« se je z vprašanjem k svoji hčerkici, pokriti do prestrašenih oči, obrnila mamica, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin.
ALI RES???
Naj učim svoje otroke nesmiselne ubogljivosti, sledenje zunanji avtoriteti, zaupanje v ljudi, ki so nam že tolikokrat v preteklosti pokazali, da niso vredni zaupanja? Zaupam človeku v beli halji, ki bi naj bil vzor in nekdo, ki se na zdravje spozna, pa nosi na sebi vsaj 50kg preveč... je bledoličen, s temnimi podočnjaki, po vsej verjetnosti z žepom, polnim zdravil? Naj ne dvomim v farmacevtske mogotce, ki se bogatijo s slabim počutjem ljudi? V te, ki prirejajo študije (verjemite, da VEM! Sem bila 10 let zaposlena v farmaciji, v prodaji zdravil. In prav statistično obdelovanje rezultatov je bilo kaplja čez rob moji odločitvi, da tam ni več prihodnosti zame!!!). Dragi moji, snemimo že ta očala naivnosti, da je bogatunom mar, kako smo mi... Da je svetovnim voditeljem mar, kako gre našim starostnikom? Ah, dajte no... zakaj pa jim, potem, ni mar vsaj 20 tisoč lačnih otrok, ki dnevno še vedno umirajo na naši ljubi Zemlji???
Učim jih, da je vera to, česar se še ne da preveriti, a verjameš, da obstaja in znanost nujen dvom in raziskovanje in ne obratno, v kar nas želijo sedaj prepričati kupljivi mediji.
Nadaljevanje sledi...
:n
