... sem slišala glas v svojih sanjah (ali v spominih?).
A to je bil že konec, naj začnem pri začetku.
Ta teden sem v sanjah kot še breztelesna duša načrtovala življenje na planetu Zemlja.
Se entuziastično veselila modrega planeta številnih možnosti, manifestiranja v fizično, ki ga omogoča naš planet, modrega neba, toplega sonca, nagajivega vetra...
A mi je bilo rečeno, da potrebujem za spust na Zemljo vzeti s seboj ptice.
In ko sem začela izbirati najlepše, so me opomnili:
In so se vse izbrane bele ptice posedle na mojo levo ramo.
In za vsako belo na levi, sem morala izbrati eno črno na desni.
Da vam je vsakič, ko vam je kaj podarjeno, nekaj drugega odvzeto?
Da vas vrtinči po »roller coasterju« življenja v nebo in spet nazaj na zemljo?
Kjer ni zgoraj brez spodaj in ni levega brez desnega.
Ni veselja brez žalosti, ni poguma brez strahu, ni svetlobe brez teme.
Ni učitelja brez učenca, ni knjige brez bralca, ni plesalca brez plesalke...
V ENOSTI se seveda vse to razblini.
A naše duše so kupile vstopnico za planet Zemljo in le-ta velja vse do našega konca tukaj.
Igre ne gre predčasno končati, odplesati moramo ples nasprotij, dokler nam je namenjeno.
Lahko pa SPREJMEMO, da je življenje le IGRA, ki jo igramo.
Igramo v pravilih DVOJNOSTI in nasprotij.
In sprejmemo svojo TEMO. In svojo SVETLOBO.
In ne obsojamo, ne kritiziramo, ne ubijamo...
In postajamo STABILNI.
NEOMAJNI.
URAVNOTEŽENI.
SHARMONIZIRANI.
POMIRJENI.
n.
